Napisano: od aprila do avgusta 1844;Prvič izdano: MEGA, I., 3, Inštitut za marksizem-leninizem, Moskva 1932;Vir: Kritika nacionalne ekonomije (Pariški rokopisi 1844), MEID, I. zvezek, Cankarjeva Založba, 1969;Prepis/HTML oblika: Adi Moretti. Začeli smo pri predpostavkah nacionalne ekonomije. Sprejeli smo njen jezik in njene zakone. Predpostavljali smo privatno lastnino, ločitev dela, kapitala in zemlje, pa tudi mezde, profita kapitala in zemljiške rente, ter delitev dela, konkurenco, pojem menjalne vrednosti itn. Iz nacionalne ekonomije same, z njenimi besedami, smo pokazali, da se delavec ponižuje v blago in [to] najbednejše blago, da je delavčeva beda v obratnem sorazmerju z močjo in velikostjo njegove produkcije, da je nujni rezultat konkurence akumulacija kapitala v nekaj rokah, torej hujša ponovna upostavitev monopola, da slednjič izginja razloček med kapitalistom in zemljiškim rentnikom ter med kmetovalcev in manufakturnim delavcem in da mora vsa družba razpasti v razred lastnikov in razred delavcev brez lastnine.
Nacionalna ekonomija izhaja od dejstva privatne lastnine. Razloži nam ga pa ne. Materialni proces privatne lastnine, ki ga ta opravi v stvarnosti, zajema v splošne, abstraktne formule, ki ji potlej veljajo za zakone. Teh zakonov ne zapopade, tj. ne pokaže, kako izvirajo iz bistva privatne lastnine. Nacionalna ekonomija nam ne pojasni razloga za delitev dela in kapitala, kapitala in zemlje. Kadar npr. določa odnos mezde do profita kapitala, ji velja za zadnji razlog kapitalistov interes; se pravi, predpostavlja nekaj, kar naj bi šele prikazala. Prav tako se povsod vrinja konkurenca. [Nacionalna ekonomija] jo razlaga z vnanjimi okoliščinami. Koliko so te vnanje, navidez naključne okoliščine samo izraz nujnega razvoja, o tem nam nacionalna ekonomija ne govori. Videli smo, kako se ji zdi naključno dejstvo celo menjava. Edina kolesa, ki jih spravlja v gibanje nacionalna ekonomija, so lakomnost in vojna med lakomneži, konkurenca.
Ravno zato, ker nacionalna ekonomija ne doume povezanosti gibanja, se je lahko npr. nauku o monopolu spet postavil nauk o konkurenci, nasproti nauku o korporaciji nauk o svobodi obrti, nasproti nauku o veliki zemljiški lastnini nauk o delitvi zemljiške posesti, kajti konkurenco, svobodo obrti, delitev zemljiške posesti so podajali in razumeli le kot naključne, namerne, nasilne, ne pa kot nujne, neizogibne, naravne nasledke monopola, korporacije in fevdalne lastnine.
Zdaj moramo torej zapopasti bistveno povezanost med privatno lastnino, pohlepom, ločitvijo dela, kapitala in zemljiške lastnine, menjave in konkurence, vrednosti in razvrednotenja človeka, monopola in konkurence, [povezanost] vse te odtujitve z denarnim sistemom.
Nikar se ne prestavljajmo v izmišljeno prastanje kakor nacionalni ekonom, kadar hoče razlagati. Takšno prastanje ne razloži ničesar. Samo odrine vprašanje v sivo, megleno daljo. V obliki dejstva, dogodka predpostavlja, kar naj bi deduciral, namreč nujni odnos med dvema stvarema, npr. med delitvijo dela in menjavo. Tako razlaga teorija izvor zla z grehom, se pravi, da kot dejstvo, v zgodovinski obliki, predpostavlja, kar naj bi razložila.
Izhajamo iz nacionalnoekonomskega, zdajšnjega dejstva.
Delavec postaja toliko revnejši, kolikor več bogastva producira, kolikor več moči in obsega dobiva njegova produkcija. Delavec postane tem cenejše blago, čim več blaga izdela. Z uvrednotenjem [Verwertung] sveta stvari raste v premem sorazmerju razvrednotenje sveta ljudi. Delo ne producira samó blaga; producira sámo sebe in delavca kot blago, in sicer v razmerju, v katerem sploh producira blago.
To dejstvo izraža samo tole: predmet, ki ga delo producira, njegov produkt, mu stopi nasproti kot neko tuje bitje, kot neka od producenta neodvisna moč. Produkt dela je delo, ki se je fiksiralo v nekem predmetu, se konkretiziralo, je upredmetenje dela. Udejanjenje dela je njegovo opredmetovanje. To udejanjenje dela se kaže v nacionalnoekonomskem stanju kot razdejanjenje [Entwirklichung] delavca, opredmetenje kot izguba predmeta in sužnost predmetu, prisvojitev kot odtujitev, kot povnanjenje [Entäusserung].
Udejanjenje dela se tako pojavlja kot razdejanjenje, da je delavec razdejanjen do tega, da umira od lakote. Upredmetenje se tako zelo pojavlja kot izguba predmeta, da je delavec oropan najnujnejših predmetov, ne le življenja, ampak tudi predmetov za delo. Da, delo sámo postane predmet, ki se ga lahko delavec polasti le z največjim naporom in z najrednejšimi prekinitvami. Prisvojitev predmeta se tako zelo kaže kot odtujitev, da mora delavec posedovati tem manj, čim več predmetov proizvaja, in da pride tem bolj pod oblast svojega proizvoda, kapitala.
V opredelitvi, da je delavec od proizvoda svojega dela v takem odnosu kot do tujega predmeta, so vsi ti nasledki. Zakaj po predpostavki je jasno: čim bolj se delavec izčrpava z delom, tem mogočnejši postaja tuji, predmetni svet, ki si ga ustvarja zoper sebe, tem revnejši je delavec sam, njegov notranji svet, tem manj sodi v njegovo last. Prav tako je v religiji. Čim več postavi človek v boga, tem manj obdrži v samem sebi. Delavec položi svoje življenje v predmet; a le-to zdaj ne pripada več njemu, marveč predmetu. Čim večja je torej ta dejavnost, tem brezpredmetnejši je delavec. Kar je proizvod njegovega dela, to on ni. Čim večji torej ta proizvod, tem manj je [delavec] on sam. Povnanjenje [Entäusserung] delavca v njegovem produktu pomeni ne le, da postane njegovo delo neki predmet, neka vnanja eksistenca, temveč da biva izven njega, neodvisno, njemu tuje, in da postane nasproti njemu samostojna sila, da mu stopi življenje, ki ga je posodil predmetu, sovražno in tuje nasproti.
Oglejmo si zdaj pobliže upredmetenje, delavčevo proizvodnjo in v nji odtujitev, izgubo predmeta, njegovega produkta.
Delavec ne more ustvariti ničesar brez narave, brez čutnega vnanjega sveta. Ta je snov, na kateri se njegovo delo udejanja, v kateri deluje, iz katere in s pomočjo katere proizvaja.
Toda kakor daje narava delu sredstvo [ali: sredstva] za življenje v tem smislu, da delo ne more živeti brez predmetov, na katerih se opravlja, tako daje po drugi plati tudi sredstva za življenje v ožjem smislu, namreč sredstva za fizično preživljanje delavca samega. Čim bolj si torej delavec s svojim delom prisvaja vnanji svet, čutno naravo, tem bolj si na obe strani odteguje sredstva za življenje, prvič tako, da čutni vnanji svet čedalje bolj jenjuje biti sredstvo za življenje v neposrednem smislu, sredstvo za delavčevo fizično preživljanje.
Obojestransko torej delavec postaja suženj svojega predmeta, prvič, tako da dobiva predmet dela, tj. delo, in drugič, tako da dobiva sredstva za preživljanje. Prvič torej, da more eksistirati kot delavec, in drugič, kot fizičen subjekt. Višek tega suženjstva je, da se [more] samo še kot delavec obdržati kot fizičen subjekt in da je le še kot fizičen subjekt delavec.
(Delavčevo odtujevanje v njegovem predmetu se po nacionalnoekonomskih zakonih izraža tako, da sme delavec potrošiti tem manj, čim več proizvaja, da postane tem bolj brezvreden, tem nevrednejši, čim bolj vrednosti ustvari, da je delavec tem bolj skažen, čim bolj je njegov produkt oblikovan, da je delavec tem nemočnejši, čim mogočnejše je delo, da je delavec na tem bolj postal plitev in suženj narave, čim bolj je njegovo delo polno duha.)
Nacionalna ekonomija skriva odtujitev v bistvu dela s tem, da ne opazuje neposrednega odnosa med delavcem (delom) in proizvodnjo. Vsekakor. Delo proizvaja prečudne stvari za bogatine, toda za delavca proizvaja pomanjkanje. Proizvaja palače, toda za delavca brloge. Proizvaja lepoto, toda za delavca pohabljenost. Nadomešča delo s stroji, toda en del delavcev pahne nazaj v barbarsko delo in iz drugega dela naredi stroje. Proizvaja duha, toda za delavca proizvaja bebavost, kretenstvo.
Neposredni odnos dela do njegovih proizvodov je odnos delavca do predmetov njegove proizvodnje. Odnos imovitega človeka do predmetov proizvodnje in do nje same je le nasledek tega prvega odnosa. In ga potrjuje. To drugo stran bomo opazovali pozneje.
Če torej vprašamo: kakšen je bistveni odnos dela, sprašujemo po odnosu delavca do proizvodnje.
Doslej smo opazovali odtujitev, povnanjenje delavca le po eni strani, namreč njegov odnos do proizvodov njegovega dela. Toda odtujitev se ne kaže le v rezultatu, temveč v aktu produkcije, znotraj proizvajajoče dejavnosti same. Kako bi mogel delavec tuje stopiti nasproti proizvodu svoje dejavnosti, proizvodnje. Če je torej proizvod dela povnanjenje, tedaj mora biti proizvodnja sama dejavno povnanjevanje, povnanjevanje dejavnosti, dejavnost povnanjevanja. V odtujitvi predmeta dela se povzema le odtujitev, povnanjenje v dejavnosti samega dela.
V čem tedaj obstaja povnanjenje dela?
Prvič [v tem], da je delo delavcu vnanje, tj., da ne spada k njegovemu bistvu, da se zategadelj delavec v svojem delu ne zatrjuje, marveč zanikuje, da se ne počuti dobro, marveč nesrečno, da ne razvija svobodne fizične in duhovne energije, ampak trpinči svojo naravo in ugonablja svojega duha. Delavec se zategadelj počuti šele izven dela pri sebi in v delu izven sebe. Doma je, kadar ne dela, in kadar dela, je zdoma. Njegovo delo zategadelj ni prostovoljno, ampak prisiljeno, prisilno delo. Delo zategadelj ni zadostitev potrebi, ampak je zgolj sredstvo za zadovoljitev potreb izven njega. Njegova tujost stopa v čisti obliki v ospredje v tem, da ljudje pred delom beže ko pred kugo, brž ko ni več fizičnega ali drugačnega pritiska. Vnanje delo, delo, v katerem človek povnanjuje samega sebe, je delo žrtvovanja samega sebe, trpinčenja. Slednjič se kaže vnanjost ela za delavca v tem, da delo ni njegova last, marveč last nekoga drugega, da mu ne pripada, da on v njem ne pripada samemu sebi, temveč nekomu drugemu. Kakor učinkuje v religiji samodejavnost človeške fantazije, človeških možganov in človeškega srca neodvisno od individua, tj. kot tuja, božanska ali hudičevska dejavnost, na ta individuum, tako delavčeva dejavnost ni njegova samodejavnost. Pripada nekomu drugemu, je izguba njega samega.
Zavoljo tega nastopi ta rezultat, da se človek čuti svobodno dejavnega le še v svojih živalskih funkcijah, pri jedi, pitju in plojenju, kvečjemu še v stanovanju, nakitu itn. in v svojih človeških funkcijah le še kot žival. Živalsko postane človeško in človeško živalsko.
Uživanje hrane, pitje in plojenje itn. so sicer tudi pristno človeške funkcije. Toda v abstrakciji, ki jih ločuje od ostalega območja človeške dejavnosti in iz njih dela zadnja in edine končne smotre, so živalske.
Akt odtujevanja praktične človeške dejavnosti, delo, smo opazovali dvostransko. 1. Odnos delavca do proizvoda dela kot tujega in nad njim vladajočega predmeta. Ta odnos je hkrati odnos do čutnega vnanjega sveta, do predmetov v naravi kot do tujega, sovražno mu nasproti stoječega sveta. 2) Odnos dela do akta proizvodnje znotraj dela. Ta odnos je odnos delavca do njegove lastne dejavnosti kot dejavnosti, ki mu ne pripada, dejavnost kot trpnost, moč kot nemoč, plojenje kot skopitev, delavčeva lastna fizična in duhovna energija, njegovo osebno življenje – kajti kaj je življenje [drugega] kot dejavnost, ki je naperjena zoper njega samega, ki je od njega neodvisna, ki mu ne pripada. Samoodtujevanje, kot zgoraj odtujevanje stvari.
Zdaj moramo izvesti iz obeh dozdajšnjih še tretjo opredelitev odtujenega dela.
Človek je generično bitje, ne le vtem ko za svoj predmet praktično in teoretično naredi rod, tako svoj lastni rod kot rod drugih stvari, ampak – in to je le drugačen izraz za isto stvar – ampak tudi vtem ko je do samega sebe v takemu odnosu kot do zdajšnjega, živega rodu, vtem ko je do sebe v takem odnosu kot do univerzalnega, zatorej svobodnega bitja.
Generično življenje obstaja i pri človeku i pri živali fizično najprej v tem, da živi človek (kot žival) od neorganske narave, in kolikor je človek univerzalnejši od živali, toliko univerzalnejše je območje neorganske narave, od katere živi. Kakor rastlinstvo, živalstvo, kamenine, zrak, svetloba itn. teoretično tvorijo del človeške zavesti, deloma kot predmeti naravoslovja, deloma kot predmet umetnosti – njegova duhovna neorganska narava, duhovna hrana, ki jo mora za uživanje in prebavljanje šele pripraviti – tako tvorijo tudi praktično del človeškega življenja in človeške dejavnosti. Fizično živi človek le od teh naravnih produktov, pa naj se že pojavljajo v obliki hrane, kurjave, obleke, bivališča itn. Človekova univerzalnost se praktično kaže ravno v univerzalnosti, ki naredi vso naravo za njegovo neorgansko telo, tako kolikor je ta 1) neposredno sredstvo za življenje, kot tudi kolikor [2)] je materija, predmet in orodje njegove življenjske dejavnosti. Narava je človekovo neorgansko telo, namreč narava, kolikor sama ni človeško telo. Človek živi od narave, to pomeni: narava je njegovo telo, s katerim mora ostati v trajnem procesu, da ne bi umrl. To, da je človekovo fizično in duhovno življenje povezano z naravo, nima drugega smisla kot, da je narava povezana s samo seboj, kajti človek je del narave.
Vtem, ko odtujeno delo človeku 1) odtujuje naravo, 2) sámo sebe, njegovo lastno dejavno funkcijo, njegovo življenjsko dejavnost, odtujuje človeku njegov rod; generično življenje mu naredi za sredstvo individualnega življenja. Prvič odtujuje generično življenje in individualno življenje, in drugič naredi zadnjega v njegovi abstrakciji za smoter prvega, prav tako v njegovi abstraktni in odtujeni obliki.
Zakaj prvič se človeku zdi delo, življenjska dejavnost, sámo produktivno življenje le sredstvo za zadovoljevanje neke potrebe, potrebe po ohranitvi fizičnega obstanka. Produktivno življenje pa je generično življenje. Je življenje porajajoče življenje. V načinu življenjske dejavnosti je ves značaj neke species [vrste], njen generični značaj, in svobodna zavestna dejavnost je človekov generični značaj. Življenje sámo se kaže le kot sredstvo za življenje.
Žival je neposredno eno s svojo življenjsko dejavnostjo. Ne razlikuje se od nje. Žival je ona [dejavnost]. Človek naredi svojo življenjsko dejavnost sámo za predmet svojega hotenja in svoje zavesti. Ima zavestno življenjsko dejavnost. Ni določenost, s katero se neposredno zliva. Zavestna življenjska dejavnost neposredno razlikuje človeka od živalske življenjske dejavnosti. Ravno zgolj po tem je generično bitje. Ali pa je le zavestno bitje, tj., njegovo lastno življenje mu je predmet, ravno ker je generično bitje. Edinole zategadelj je njegova dejavnost svobodna dejavnost. Odtujeno delo tako sprevrne ta odnos, da človek, ravno zato, ker je zavestno bitje, iz svoje življenjske dejavnosti, iz svojega bistva naredi zgolj sredstvo za svojo eksistenco.
Praktično ustvarjanje predmetnega sveta, obdelovanje neorganske narave je spričevalo človeka kot zavestnega generičnega bitja, tj. bitja, ki je v odnosu do rodu kot do svoje lastne bitnosti ali do sebe kot do generičnega bitja. Resda proizvaja tudi žival. Gradi si gnezdo, bivališče, kot čebela, bober, mravlja itn. Toda proizvaja le to, kar potrebuje neposredno zase ali za svojega mladiča; proizvaja enostransko, medtem ko človek proizvaja univerzalno; proizvaja le pod oblastjo neposredne fizične potrebe, medtem ko človek sam proizvaja brez fizične potrebe in resnično proizvaja šele v svobodi od potrebe; žival producira le sámo sebe, medtem ko človek reproducira vso naravo; njen proizvod spada neposredno k njenemu fizičnemu telesu, medtem ko stopi človek svojemu proizvodu svobodno nasproti. Žival oblikuje samo v skladu z mero in potrebo svoje vrste, v katero spada, medtem ko zna človek proizvajati po meri sleherne vrste in zna povsod dati predmetu inherentno mero; človek zategadelj oblikuje tudi po zakonih lepote.
Ravno v obdelavi predmetnega sveta se zategadelj človek šele dejansko izpriča kot generično bitje. Ta proizvodnja je njegovo delovno generično življenje. Po nji se kaže narava kot njegovo delo in njegova dejanskost. Predmet dela je zategadelj upredmetenje človekovega generičnega življenja: vtem ko se človek podvaja ne samo intelektualno kot v zavesti, ampak ko se podvaja delovno, dejansko, in zategadelj opazuje samega sebe v nekem od sebe ustvarjenemu svetu. Vtem ko zatorej odtujeno delo človeku iztrga predmet njegove proizvodnje, mu iztrga njegovo generično življenje, njegovo dejansko generično predmetnost, in spremeni njegovo prednost pred živaljo v to pomanjkljivost, da se mu odtegne njegovo neorgansko telo, narava.
Vtem ko odtujeno delo prav tako poniža samodejavnost, svobodno dejavnost, v sredstvo, naredi človekovo generično življenje za sredstvo njegovega fizičnega bivanja.
Zavest, ki jo ima človek o svojem rodu, se torej z odtujitvijo tako spremeni, da mu generično življenje postane sredstvo.
Odtujeno delo torej naredi:
3) človekovo generično bitje, i naravo i njegovo duhovno generično zmožnost, za neko človeku tuje bitje, za sredstvo njegove individualne eksistence. Človeku odtujuje njegovo lastno telo, kakor naravo izven njega, kakor njegovo duhovno bistvo, njegovo človeško bistvo.
4) Neposreden nasledek tega, da je človek odtujen proizvodu svojega dela, svoji življenjski dejavnosti, svoji generični bitnosti, je odtujitev človeka od človeka. Če stoji človek nasproti samemu sebi, mu stoji nasproti drugi človek. Kar velja za človekov odnos do svojega dela, do proizvoda svojega dela in do sebe samega, to velja za človekov odnos do drugega človeka ter do dela in predmeta dela drugega človeka.
Stavek, da je človeku odtujena njegova generična bitnost, nasploh pomeni, da je en človek odtujen drugemu, tako kot je sleherni od njih odtujen človeški bitnosti.
Odtujitev človeka, sploh vsak odnos, v katerem je človek do samega sebe, je šele ostvarjena, se izraža v odnosu, v katerem je človek do drugih ljudi.
Torej opazuje v odnosu odtujenega dela vsak človek drugega po merilu in odnosu, v katerem je sam kot delavec.
Izhajali smo iz nacionalnoekonomskega dejstva, odtujitve delavca in njegove proizvodnje. Izrazili smo pojem tega dejstva: odtujeno, povnanjeno delo. Analizirali smo ta pojem, analizirali torej zgolj nacionalnoekonomsko dejstvo.
Poglejmo zdaj še, kako se mora pojem odtujenega, povnanjenega dela izražati in kazati v dejanskosti.
Če mi je proizvod dela tuj, če mi stopi nasproti kot tuja moč, komu torej pripada?
Nekemu drugemu bitju, ne meni.
Kdo je to bitje?
Bogovi? Vsekakor se v prvih časih poglavitna proizvodnja kot npr. zidanje templjev itn. v Egiptu, Indiji, Mehiki prav tako pojavlja v službi bogov, kakor pripada tudi proizvod dela bogovom. Toda bogovi sami nikdar niso bili gospodarji nad delom. Prav tako tudi narava ne. In kakšno protislovje bi tudi neki bilo, da naj bi se človek, čim bolj si s svojim delom pokorava naravo, čim bolj so čudeži bogov zavoljo čudežev industrije odveč, tem silam na ljubo odrekel veselju do proizvajanja in uživanju proizvoda. Tuje bitje, ki mu pripada delo in proizvod dela, v čigar službi je in čigar uživanju služi proizvod dela, je lahko le človek sam.
Če proizvod dela ne pripada delavcu, če je njemu nasproti tuja moč, je to mogoče samo po tem, da pripada drugemu človeku izven delavca. Če mu je njegova dejavnost muka, mora biti užitek za koga drugega in življenjska radost za koga drugega. Ne bogovi, ne narava, le človek sam je lahko ta tuja moč nad človekom.
Premislimo še poprej izrečeni stavek, da je človekov odnos do samega sebe predmeten, dejanski, šele zaradi njegovega odnosa do drugega človeka. Če je torej do proizvoda svojega dela, do svojega upredmetenega dela v takem odnosu kot do tujega, sovražnega, mogočnega, od sebe neodvisnega predmeta, tedaj je do njega v takem odnosu, da je neki drugi, njemu tuj, sovražen, mogočen, od njega neodvisen človek gospodar tega predmeta. Če je do svoje dejavnosti v takem odnosu kot do nesvobodne dejavnosti, je do nje v takem odnosu kot do dejavnosti v službi, pod oblastjo, pritiskom in jarmom nekega drugega človeka.
Vsaka samoodtujitev človeka od sebe in narave se kaže v odnosu, ki ga človek daje sebi in naravi do drugih ljudi, ki se od njega razlikujejo. Od tod se religiozna samoodtujitev nujno kaže v odnosu laika do duhovnika, ali tudi, ker gre tu za intelektualni svet, do posrednika itn. V praktičnem dejanskem svetu se lahko samoodtujitev kaže samo prek praktičnega dejanskega odnosa do drugih ljudi. Sámo sredstvo, po katerem se odtujevanje vrši, je praktično. Z odtujenim delom človek torej ne ustvarja le svojega odnosa do predmeta in akta proizvodnje kot do tujih in sebi sovražnih moči; ustvarja tudi odnos, v katerem so drugi ljudje do njegove proizvodnje in njegovega proizvoda, in odnos, v katerem je sam do teh ljudi. Kot [naredi] svojo lastno proizvodnjo za svoje razdejanjenje, za svojo kazen, svoj lastni proizvod za izgubo, za produkt, ki mu ne pripada, tako ustvari oblast tistega, ki ne proizvaja, nad proizvodnjo in proizvodom. Kot si odtujuje svojo lastno dejavnost, tako prisvaja tujcu dejavnost, ki le-temu ne pripada.
Doslej smo opazovali odnos le s strani delavca in pozneje ga bomo opazovali tudi s strani nedelavca.
Torej z odtujenim, povnanjenim delom ustvarja delavec odnos nekega delu tujega in izven njega stoječega človeka do tega dela. Odnos delavca do dela ustvarja odnos kapitalista, ali kakor naj se gospodar nad delom že imenuje, do tega istega dela. Privatna lastnina je torej produkt, rezultat, nujni nasledek povnanjenega dela, delavčevega vnanjega odnosa do narave in samega sebe.
Privatna lastnina je torej po analizi rezultat pojma povnanjenega dela, tj. povnanjenega človeka, odtujenega dela, odtujenega življenja, odtujenega človeka.
Vsekakor smo dobili pojem povnanjenega dela (povnanjenega življenja) iz nacionalne ekonomije kot rezultat iz gibanja privatne lastnine. Toda pri analizi pojma se nasprotno izkaže, da je privatna lastnina, če se kaže kot osnova, kot vzrok povnanjenega dela, nasledek prav tega dela, tako kot tudi bogovi prvotno niso vzrok, ampak učinek človeške umske zmede. Pozneje se ta odnos sprevrže v medsebojno učinkovanje.
Šele na zadnji kulminacijski točki razvoja privatne lastnine stopi ta njena skrivnost spet v ospredje, namreč po eni plati, da je proizvod povnanjenega dela, in drugič, da je sredstvo, po katerem se delo povnanjuje, realizacija tega povnanjenja.
Ta razvoj takoj osvetli različne doslej nerešene kolizije.
1) Nacionalna ekonomija izhaja od dela kot prave duše proizvodnje, in vendar ne daje delu ničesar in privatni lastnini vse. Proudhon je iz tega protislovja sklepal v korist dela zoper privatno lastnino. Mi pa spredvidimo, da je to navidezno protislovje odtujenega dela s samim seboj in da je nacionalna ekonomija izrazila samo zakone odtujenega dela.
Zategadelj tudi sprevidimo, da sta mezda in privatna lastnina istovetni: zakaj mezda, ko proizvod, predmet dela, plačuje delo sámo, je le nujni nasledek odtujitve dela, tako kot se pač mezdi tudi ne kaže delo kot smoter samega sebe, ampak kot sluga mezde. To bomo izvedli pozneje in zdaj izvajamo le še nekaj konsekvenc.
Nasilno zvišanje mezde (ne glede na vse druge težave, ne glede na to, da bi jo bilo kot anomalijo mogoče obdržati v veljavi tudi edinole nasilno) bi torej ne bilo nič drugega kot boljše plačevanje sužnjev in bi ne bilo vzelo ne delavcu ne delu njune človeške določbe in dostojanstva.
Da, celo enakost mezd, kot terja Proudhon, spremeni samo odnos zdajšnjega delavca do njegovega dela v odnos vseh ljudi do dela. Družba se tedaj pojmuje kot abstrakten kapitalist.
Mezda je neposredna posledica odtujenega dela, in odtujeno delo neposreden vzrok privatne lastnine. Z eno platjo mora zatorej nujno pasti tudi druga.
2) Z odnosa odtujenega dela do privatne lastnine nadalje sledi, da se emancipacija družbe od privatne lastnine itn., od suženjstva, izraža v politični obliki delavske emancipacije, ne kot da bi šlo le za njeno emancipacijo, ampak ker je v njeni emancipaciji obsežena občečloveška, ta pa je spet vsebovana v tem, ker je vse človeško suženjstvo obseženo v odnosu delavca do proizvodnje in ker so vsi suženjski odnosi le modifikacije in nasledki tega odnosa.
Kakor smo iz pojma odtujenega, povnanjenega dela po analizi dobili pojem privatne lastnine, tako je mogoče s pomočjo obeh teh faktorjev razviti vse nacionalnoekonomske kategorije, in v sleherni kategoriji, kot npr. v prekupčevanju, konkurenci, kapitalu, denarju, bomo spet našli le en določen in razvit izraz teh prvih osnov.
Toda preden bomo opazovali to upodobo, poskusimo rešiti [še] dve nalogi.
1) Določiti obče bistvo privatne lastnine, kakršno je nastalo kot rezultat odtujenega dela, v njegovem odnosu do resnično človeške in družbene lastnine.
2) Odtujitev dela, njega povnanjenje smo predpostavili kot dejstvo in to dejstvo smo analizirali. Kako, sprašujemo zdaj, pride človek do tega, da povnanjuje, odtujuje svoje delo? Kako je to odtujevanje utemeljeno v bistvu človeškega razvoja? Veliko smo že pridobili za rešitev nalog, vtem ko smo vprašanje izvora privatne lastnine spremenili v vprašanje odnosa povnanjenega dela do razvojnega poteka človeštva. Zakaj če se govori o privatni lastnini, se misli, da imamo opravka s stvarjo izven človeka. Če se govori o delu, imamo opravka s človekom samim. Ta nova zastavitev vprašanja je inkluzive že njega rešitev.
ad 1) Splošna bitnost privatne lastnine in njen odnos do resnično človeške lastnine.
Odtujeno delo nam je razpadlo v dve sestavini, ki se medsebojno pogojujeta ali ki sta le različna izraza čisto istega odnosa. Prisvojitev se pojavlja kot odtujitev, kot povnanjenje, in povnanjenje kot prisvojitev, odtujitev kot resnično udomačenje.
Opazovali smo eno plat, povnanjeno delo glede na delavca samega, tj. odnos povnanjenega dela do samega sebe. Kot proizvod, kot nujen rezultat tega odnosa smo našli lastninski odnos nedelavca do delavca in dela. Privatna lastnina kot materialni, povzeti izraz povnanjenega dela obsega oba odnosa, odnos delavca do dela in do proizvoda svojega dela ter do nedelavca in odnos nedelavca do delavca in proizvoda njegovega dela.
Že smo zdaj videli, da se glede na delavca, ki si z delom prisvaja naravo, prisvojitev kaže kot odtujitev, samodejavnost kot dejavnost za nekoga drugega in kot dejavnost nekoga drugega, živost kot žrtvovanje življenja, proizvodnja predmeta kot izguba predmeta za neko tujo moč, za tujega človeka, opazujemo zdaj odnos tega delu in delavcu tujega človeka do delavca, do dela in predmeta dela.
Najprej je pripomniti, da se vse, kar se pri delavcu pojavlja kot dejavnost povnanjevanja, odtujevanja, pri nedelavcu pojavlja kot stanje povnanjevanja, odtujitve.
Drugič, da se dejansko, praktično zadržanje delavca v proizvodnji in do proizvodnje (kot duševno stanje) pojavlja pri nasproti mu stoječem nedelavcu kot teoretično zadržanje.
Tretjič. Nedelavec dela vse zoper delavca, kar dela delavec zoper samega sebe, toda zoper sebe ne dela tega, kar dela zoper delavca.
Opazujmo te tri odnose pobliže.
